Zabredla sem

“Spolnost je vendar nekaj čisto vsakdanjega, zaželenega, nekaj tako prvinskega! To počnejo vsi! Moških, ki bi živeli v čistosti ni! Večno boš ostala sama! Nihče ne bo prenašal tega, tako ti bo žal! Že vidim, kako ti bo spodletelo!”

To so samo nekateri od pikrih komentarjev, ki tako zelo zabolijo. Čeprav bolijo, vem, zakaj živim v čistosti. Zato, ker hočem dajati ter prejemati čisto, pristno ljubezen. Tako, kot jo ima zame pripravljeno Bog!

A moja pot do tega spoznanja je bila težka in boleča.

Sama bi pred nekaj leti zagotovo prav čukasto pogledala, če bi slišala za besedo čistost. Verjetno bi pomislila, da beseda predstavlja urejenost, zlikana oblačila in dobro prijateljstvo z milom.

Vendar te besede v mojem ”življenjskem” slovarju nekoč ni bilo, nisem je poznala. Pravzaprav sem poznala le njeno nasprotje. Ljubezen sem nevede menjala s telesnostjo. Če imaš nekoga rad, potem mu to pokažeš z vsem svojim bitjem. No, vsaj tako sem razmišljala ob razbijanju glave, ob vsej bolečini in vseh vprašanjih, ki so se mi porajala ob neuspelih odnosih. Zakaj, kako, pa saj sem res vse vložila v odnos! Zakaj zdaj propada, zakaj on odhaja, zakaj nisem dovolj, zakaj, zakaj, zakaj … ?

Vendar se v svoji neizkušenosti, nevednosti in ranjenosti nisem zavedala, da nisem bila ljubljena zaradi tega, kar sem, temveč zaradi tega, kar je ponujalo moje telo. Ko telesnost ni bila več zanimiva, je propadel tudi odnos, saj nisva zgradila nobenega prijateljstva ali spoštovanja, kaj šele ljubezni. Vse je zapacala spolnost, poželenje, sla. Seveda tudi sama na marsikaj nisem bila ponosna, a sem se kljub temu neumorno prepričevala: ”To je čista ljubezen!” in si vztrajno verjela.

Če omenim, da Boga v svoje življenje in odločitve nisem vključevala kaj dosti, verjetno povem že marsikaj. V ozadju svojih misli sem Ga sicer nosila s seboj, a je bil le bleda senca, nikakor pa nisem molila, se Nanj zanašala ali Mu zaupala.

Leta so minevala, bolečina se je množila, zgodba se je ponavljala.

Obupana sem ugotovila, da je odnos, v katerem sem se znašla, zgrešen, stiska je bila še večja, saj sva nekaj let že živela skupaj. Tudi o poroki je bilo govora, verjetno res ni bila daleč. A je bila vsa potrtost, žalost, razočaranje, bolečina, ki je vedno bolj bruhala na površje, neznosna. Spominjam se, da sem se nekega dne popolnoma nemočna skrušila in po zelo dolgem času tišine spregovorila z Gospodom: ”Prosim, pomagaj mi, ne zmorem več!”. Uslišal me je. Takrat sem spoznala, da brez vere, brez Boga ne zmorem storiti ničesar. Kmalu za tem sem se odselila in prvič zaživela zares samostojno življenje. Bilo me je na smrt strah, a vedela sem, da nisem sama.

Bog pa je imel z menoj še načrt ali dva več, kot sem si predstavljala. Odhod v samsko življenje je bil le začetek.

V tem obdobju sem previdno zopet spoznavala Gospoda, se počasi vračala k Njemu, previdno tipala in v vmesnem času prejela zakrament Svete Birme (najboljša odločitev v življenju! ), a kot kristjan še vedno nisem živela življenja, kakršnega si je On želel, da bi ga. Tudi sanjalo se mi ni, da težko grešim, da ne spoštujem sebe niti drugega.

Nikakor nisem mogla povezati zgrešenosti med izvenzakonsko spolnostjo in iskreno ljubeznijo. Jezus? Absolutno da! Življenje v čistosti? Ne, hvala!

Takšno razmišljanje me je kaj kmalu zopet potegnilo v znan vzorec in začaran krog zgrešenih odnosov. Ko sem kmalu zatem spoznala novega fanta, sem bila vzhičena in prepričana, da je tokrat “ta pravi” in dan od Boga, saj je ustrezal prav vsaki želji in prošnji, kakšen naj bo moj bodoči mož. Zgodba se je začela kot v pravljici, končala pa se ni nič kaj pravljično. Pravzaprav z razvrednotenjem ter z globoko, odprto, razmrcvarjeno rano. Na srcu namreč. A kaj človeku pomagajo svarila drugih, če mora za učenje bolečino izkusiti na svoji koži?

Ko sem se zavedala, kako globoko sem spet zabredla in kaj spet počnem, je bilo že zelo hudo. A Jezus me je neprestano nagovarjal in opogumljal, odgovarjal na moje molitve in vztrajal ob meni, kljub temu, da sem Ga vztrajno ignorirala in se jezila nanj, ko mi je pošiljal zelo očitne znake, da je tudi tokratni odnos zgrešen. A ne, ni obupal nad mano, še bolj je vztrajal! Nikdar me ni pustil same, v najtežjih preizkušnjah je bil še tesneje ob meni.

Bogu hvala za vse ljudi, ki jih je vztrajno pošiljal na mojo pot, da so me iz dneva v dan opogumljali in mi stali ob strani ob najtežjih trenutkih.

Poskrbel je, da je preko moje drage botre v moje roke prišla knjiga, ki je spremenila moj pogled in dojemanje ter mi dala vedeti, kako dragocena sem v Božjih očeh, kako sveto je moje telo, tempelj Svetega Duha. Knjiga o čistosti je bila tista, ob kateri sem že prvi trenutek vedela, da je TO TISTO PRAVO! To je tisto, kar iščem, po čemer hrepenim!

V upanju, da bi najin odnos morda lahko še rešila, sem z odločitvijo seznanila svojega fanta.

Želela sem videti, kaj nama brez telesnosti sploh ostane. Reakcija je bila zelo slaba in tisti trenutek me je zares zadelo in sesulo. Prvič mi je postalo jasno, da mu ni mar zame temveč za moje telo, saj je bil odnos v čistosti zanj brez smisla. Vse življenje se mi je odvrtelo pred očmi, vse se je podrlo, a je hkrati vse dobilo NOV SMISEL. Šele tisti trenutek sem se zares zavedala, kakšno milost in dragocena spoznanja mi namenja Gospod.

Moč in pogum, da sem se lahko osvobodila in odšla iz nezdravega odnosa, sem prejela v ravno pravem trenutku, za kar poprej nisem imela moči, čeprav sem vedela, da moram oditi.

Kako vsemogočen je naš Gospod in na kakšne čudovite načine deluje v naših življenjih! Kako nas vedno znova rešuje! Kako je previden! Kako nas pretrese, a je še vedno tako nežen. Kljub temu, da moramo včasih za rast in premik v življenju pasti na samo dno in okusiti košček pekla, nas nikoli ne zapusti, temveč nam vedno ponudi roko in ljubeč objem.

Bog me je rešil, prenovil, očistil, osvobodil, mi odpustil in mi dal (nov) smisel življenja!

Špela N.

tvoja preteklost ne določa tvoje prihodnosti-2

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja