Vse se podira

Prijateljstvo in odnosi, …

Vsi se najverjetneje zavedamo, da je prijateljstvo dar, da je ljubezen dar, da so odnosi dar. Da ni lepšega kot biti z osebo, ki jo imaš rad in ona tebe, ob kateri se čutiš sprejeto, varno in domače.

Vemo tudi, da je življenje polno vzponov in padcev. Prav tako odnosi.

Danes se lahko z ljubljeno osebo res začutim, najin dialog je iskren, odprt in spoštljiv, oba čutiva naklonjenost, toplino … naslednji dan nama gre slabše pa se malo bolj potrudiva, se v molitvi obrneva na Boga pa nekako gre. Računava, da bo jutri bolje in po večini tudi je.

Gredo pa tudi tja, kamor si ne želimo, …

A potem pa, kar od nekje pridejo misli in občutja tipa: »Glej, ga/jo, kakšen-a je.« »Pa glej, kako se obnaša.« »Pa ta njegov/njen izgled.« »Samo nase gleda in niti malo se ne potrudi za odnos-e.« »Za vse ostalo ima čas, samo zame ne – ne mara me.« Pa prepoznaš to pri sebi in si rečeš: »Daj, umiri se s takimi mislimi.« Ovrednotiš vse tisto, zaradi česar vztrajaš v odnosu, ker ti je ta človek dragocen. Tudi na tiste misli, ki so bolj obsojajoče, si rečeš: »Sprejmi, da ni popoln-a. Skušaj razumeti in biti sočuten-a.«

Za najbolj »tečnim« vedenjem se ponavadi skriva najhujša stiska.

Odpusti. Zaupaj, da te ima še vedno rad-a, da si ji pomemben-a.« Že do tukaj se je kar izziv pretolči. Vsaj jaz bi kar dala odnos na pavzo in se moram prav odločiti in trmasto vztrajati, (čeprav moje misli protestirajo), da ostajam ob človeku, ga skušam sprejeti in se truditi za odnos.

A kdaj se zatem, ko sem že tako »zmrcvarjena,« pojavi še dodatni problem: čustva.

Vse od obsojanja, ljubosumja, prezira, zaničevanja, jeze, negativne nastrojenosti pa do tolikšnega odpora, da te osebe tudi videti ne morem več. Da bi jo zradirala s sveta še tisti trenutek, kljub temu, da delček razuma še vedno pravi, da je to meni draga oseba in si želim, da bi zmogla imeti rada in tudi sprejeti ljubezen. A ne gre. Nikakor. Bog ne daj, da skuša biti ta oseba še prijazna do mene, ker potem se mi pa še dvakrat bolj grozno zdi vse skupaj, me boli in skuša raztrgati. Molim in kričim k Bogu, v vsej svoji stiski – pa nič. Skušam razumeti, kaj se dogaja in pridem do zavrženosti, strahu, občutka ničvrednosti, bolečine, …

Kaj naj še storim?

Vztrajam v molitvi, v prošnji, da se me Bog dotakne, me ozdravi, nahrani s svojo ljubeznijo, skušam odpustiti.

»Saj je sam obljubil, da bo to storil in nas vabi k sebi, da bi poskrbel za nas.«

Če pa še vedno ni nič boljše, so pa tu prijatelji, da molijo zame in z mano in še kakšen duhovnik prek katerega se lahko name vedno znova pretaka Božja milost in blagoslov.

Da se lahko v sebi umirim, dvignem in grem naprej.

Do naslednje bitke oziroma preizkušnje.

 

Mateja D.Molite-drug-za-drugega

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja