Rabim fanta! In poroko,… Takoj?

Draga dekleta…

Ko sem bila mlajša, sem bila vedno prepričana, da bom pri 23ih že poročena in imela vsaj enega otroka. Tega sem si pač želela. No, danes sem že nekaj let starejša pa nisem ne poročena in niti nimam otroka. Pa tudi fanta ne. Očitno mi Bog ni namenil tega.In še dobro, ker bi bilo moje življenje danes popolnoma drugačno kot je, pa mi je všeč takšno kot je (z manjšimi pomanjkljivostmi, seveda).

Spomnim se, da sem si kot najstnica, bolj kot vse drugo, želela fanta.

Imela sem »jasno« podobo kakšen mora biti – predstavljala sem si, da bo večji od mene – tako velik, da se bom lahko skrila v njegovem objemu in da bo pri tem nosil sivo trenirko/pulover (ne me vprašat zakaj, ker res ne vem!). Verjetno bi moral biti tudi veren, ampak se nisem preveč spuščala v podrobnosti. No, kakorkoli že, vsakič, ko sem stopila v prostor in še posebno, ko so bili v njem fantje, ki jih še nisem spoznala, sem prostor najprej »preskenirala« s pogledom in če so bili v njem primerni kandidati, sem res pazila na svoje obnašanje.

Potem pa so se stvari spremenile.

Pri 17ih sem postala prostovoljna misijonarka v neki katoliški skupnosti in takrat se je zahtevalo od mene, da imam dve leti post od vseh romantičnih zvez. Verjetno si lahko mislite, da sem se kar upirala temu, ampak na koncu sem pristala na dogovor z Bogom – jaz ti dam dve leti, ti pa meni takoj po dveh letih fanta.

No, očitno je bil dogovor enostranski, ker tega fanta po dveh letih še kar ni bilo.

Se je pa v teh dveh letih marsikaj spremenilo. Naenkrat nisem več »skenirala« prostora, ker itak ni bilo možnosti za zvezo in naenkrat, se mi ni bilo treba več pretvarjati.

Lahko sem bila to kar sem in človek se tega v dveh letih navadi.

Imela sem čas za razmislek kaj mi je res pomembno pri fantu in kaj ne (siva trenirka očitno NI pomembna), lahko sem se posvetila šoli, skupnosti in drugim stvarem. Ko po dveh letih kar ni in ni bilo fanta, sem dojela, da mogoče Bog misli, da pa vendarle še nisem pripravljena na zvezo. Zato sem sklenila, da bom vse še enkrat razmislila. Začela sem na začetku in najprej Boga iskreno vprašala, če me sploh kliče v zakonsko življenje. Mogoče pa bi raje, da sem redovnica oz. da ostanem samska. Redovništvo sva sicer dokaj hitro izključila, drugih dveh možnosti pa niti ne. Dolgo sem molila in razmišljala o tem, na koncu pa ugotovila, da Bog hoče, da se poročim.

Tedaj pa se je zakompliciralo

Toliko časa razmišljala o tem ali naj se poročim ali ne, da mi je postala misel, da je moje življenje odvisno še od nekoga, da se mu moram prilagajati, kaj šele da so druga življenja odvisna od mene, ni bila več domača.

Kdo bi sploh lahko ljubil mene?

V prvi vrsti, je moja postava daleč od popolne in vsi vemo, da fantje gledajo na to, drugič pa sem tako naporna s svojimi večnimi dramami, kompliciranjem, razmišljanji, nihanji razpoloženja in pač nikoli ne počnem ničesar, kar bi bilo vredno nekega posebnega občudovanja. V resnici sploh nisem vredna ljubezni!?!? Zato sem celo stvar raje pustila pri miru in se ukvarjala z drugimi stvarmi.

Tako je bilo dokler,…

Dokler nisem šla na nek Evropski kongres na Dunaju, kjer sem poslušala tudi eno od predavanj temo življenja v čistosti. Glede na to, da sem bila itak samska že celo življenje, in da me pornografija in samozadovoljevanje nikoli nista zanimala, mi je bila ta tema precej nezanimiva. Iz nekega razloga pa sem vseeno prisluhnila pri aktivnosti, naj na listek napišemo tisto, kar me najbolj oddaljuje od Boga.

Takrat sem si končno priznala, da v bistvu se sama sebi ne zdim vredna ljubezni, ker si pač nisem všeč in se ne sprejemam. Nisem bila srečna. In zato sem se odločila vso to nevrednost izročiti Bogu in ti občutki so v veliki meri izginili.

Šele takrat sem se lahko začela spoprijemati s strahovi, ki so zrasli v meni v zvezi z zakonskim življenjem. In z nekaterimi se spopadam še danes. Še vedno nimam popolne postave in verjetno je nikoli ne bom imela. Še vedno imam kup takih in drugačnih dram v življenju in moje razpoloženje niha. Še posebno kadar so primerni dnevi v mesecu. Še vedno veliko razmišljam, analiziram in kompliciram, ko mi ni treba, takšna pač sem.

Moj fant in mož bo pač tak, da ga to ne bo (preveč) motilo. Bog je konec koncev vsemogočen, ga bo že našel in poslal v pravo smer.

Sedaj pa sem tu.

Imam pa zdaj tudi veliko bolj jasno in zdravo podobo tega, kaj mi je pomembno pri fantu. Bolje vem tudi kakšna hočem biti jaz kot dekle in žena (na tem seveda aktivno delam). Predvsem pa se trudim vedno znova biti taka oseba kakršno želi Bog, ker to je na koncu najbolj pomembno. Žensko srce bi moralo biti tako blizu Bogu, da bi moški moral iskati Njega, da bi našel njo. Draga dekleta, tiste, ki ste še samske in ki iščete fante, ne obupujte.

Izkoristite raje ta čas za to, da spoznate kdo ste, kaj rade počnete in česa ne, kaj vas razveseli, kaj osrečuje, uživajte ta čas samskosti in se družite z drugimi dekleti (no, tudi fanti…ampak saj veste kaj mislim).

Bodite srečne, ker take najbolj izžarevate svoje bistvo in Boga (take smo tudi najbolj privlačne). Ne morete in ne smete pričakovati, da vas bo osrečil fant, to je prevelik pritisk zanj. Raje se obrnite k Bogu z vsem svojim življenjem in mu zaupajte, da bo poskrbel za vas – to se trudim početi jaz.

avtorica: M. C.

 

prepusti-svoje-zivljenje

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja